LJUBOSUMJE

Kaj je vzrok za ljubosumje?

Vzrok, da postanete ljubosumni, čeprav čisto malo, je ta, da se ne cenite dovolj. Naučili ste se slabega psihološkega ravnanja in naučili ste se ga dobro in sicer samoobtoževanja. Sebe sodite po svojih dejanjih, svojem nastopu, dosežkih, po svojih prijateljih in po svojem imetju. Dobesedno verjamete, da ste boljši človek, če je vaša zunanjost lepša ali če ste pametnejši, bogatejši ali bolj nadarjeni. Za vas sta človek in njegovo vedenje eno in isto. Če napredujete v službi (kar je jasen dokaz vaše strokovne nadarjenosti), nenadoma in čudežno začnete misliti o sebi, da ste boljši človek.

Če izgubite službo, ste ob denar ali ob dober zunanji videz, samodejno sklenete, da ste slabši človek. Tako pač morate storiti, ali ne? Če smo kot ljudje neločljivi od vsega, kar je povezano z nami, potem je povsem smiselno, da se obtožujemo ali hvalimo, odvisno od tega, kaj se z nami dogaja. Obtoževanje, v psihološkem smislu, pomeni, da ste se napadli po dveh plateh:

a) zato, ker niste imeli uspeha ali denarja ali ljubezni in

b) nato sklenete, da ste vi, kot celovito človeško bitje, brez vrednosti in manjvredni.

Tako nastane kompleks manjvrednosti in se tudi vzdržuje. Eno izmed najbolj nerodnih meril, ki ga ljubosumneži uporabljate za presojo lastne vrednosti, je, ali ste ljubljeni ali ne. Pritrditev ali zavrnitev s strani ljubljene osebe vam pomeni isto, kot je gladiatorju v koloseju pomenil palec rimskega cesarja: palec, obrnjen navzgor, je pomenil njegovo življenje, navzdol pa takojšnjo smrt. Zavrnitev je pošast, prikazen, s katero strašite sami sebe. Toda kot vse prikazni je tudi zavrnitev sama po sebi povsem neškodljiva.

Dejstvo, da vas nekdo ne ljubi, je za odraslega le neprijetno, nadležno in žalostno, ni pa vzrok za paniko ali za nasilje ali celo za popivanje do pozabe. Zato porabite energijo za odpravljanje poniževanja samega sebe in zase boste storili nekaj bistveno bolj zdravega, kot pa lahko dosežete z ljubosumjem. Sprejmite se takšnega, kakršni ste in potem tudi ne bo več tako pomembno, kdo vse vas še sprejema.

Miselnost »gospodar-suženj«

Tako kot je občutek manjvrednosti osnova za nastanek ljubosumja, tako je temelj ljubosumne osebnosti miselnost »suženj-gospodar. Redki ljubosumni ali posestniški ljudje tiho prenašajo svoje čustvene muke. Večina svoje stiske naznanja jasno in glasno. Kričijo na partnerje, jih klofutajo in se z njimi brez sramu prepirajo. Zakonca se spustita v kričeč dvoboj, ko se bodisi mož ali žena počutita zapostavljena. Možje razbijajo pohištvo ali butajo s pestmi ob steno, žene pa razbijajo posodo in mečejo hrano po kuhinji, samo da bi od partnerja dosegli, da bi ta upošteval njihove pritožbe.

To so lahko trenutni čustveni izbruhi, ki se pomirijo v nekaj minutah ali urah in jim sledi mirno posvetovanje med dvema bojujočima strankama. Še zdaleč pa ni tako lahko živeti s hudo ljubosumnim ali posedovalnim človekom. Ta ima namreč nevarno in nedemokratično filozofijo, za katero misli, da je povsem upravičena. Skratka, ta filozofija je diktatorstvo in suženjstvo, ljubosumnež pa je diktator in gonjač sužnjev. Ljubosumni ljudje imajo svoje partnerje dobesedno za blago, s katerim lahko trgujejo, za lastnino, s katero lahko počnejo, kar se jim zljubi. Mislijo, da posedujejo ljudi, tako kot posedujejo avtomobil.

Niso jim mar čustva drugih, skrbijo jih samo lastna čustva. Imajo dvojna življenjska pravila: ena veljajo zanje, druga pa za druge ljudi. In ni vam treba biti genij, da uganete, kdo ukazuje in kdo uboga. Lastnik sužnjev misli, da sužnji nimajo nobenih pravic, on sam pa ima od boga dano pravico, da zahteva od sužnja karkoli, in da to pravico, če ne gre drugače, tudi izsili. Si predstavljate takšno krivico? Pravi posmeh je dejstvo, da se sto let po prepovedi suženjstva v vseh civiliziranih deželah ta pojavlja prav v družinskem krogu.

Ljubosumje – Samouničevalno vedenje

Prav neverjetna je ena izmed značilnosti ljubosumnih in posestniških ljudi, da so za svoje ravnanje slepi in neuvidevni. In vendar so ti ljudje pogosto bistri, izobraženi in prijetnega videza. Lahko so zelo sposobni in nadpovprečni na marsikaterem področju svojega življenja. Ko pa gre za njihove ljubljene, se ljubosumneži vedejo, kot da bi bili duševno zaostali. Vzemimo primer: predstavljajte si, da ne morete plačati najemnine in vas bodo vsak hip vrgli iz stanovanja; prtljaga je že pripravljena. Takrat pa najdete papirnato vrečko, polno denarja. Kaj boste storili z delom tega denarja?

Če ste za silo bister človek in če si ne želite strašno škodovati samemu sebi, boste hitro plačali, kar ste dolžni za najemnino, preostalo pa boste shranili. Kaj pa, če boste raje priredili divjo zabavo ali pa šli zapravljat denar v igralnico ali ga zapravili za potovanje namesto za najemnino ? Bi to imenovali pametno ravnanje? Če je tako, potem, prijatelj, ste v hudih težavah. Samouničevalno vedenje je značilno za ljubosumne in posestniške ljudi. Ni ga hujšega sovražnika človeku, kot je človek sam sebi in zato pravim: s takšnim ravnanjem boste čisto gotovo od sebe odvrnili, z veliko truda, ravno tiste ljudi, katerih ljubezen se bojite izgubiti. Nemalo stvari počnete, da bi namučili svojega ljubega.

Tako postanete zanj bolečina, spremenite se v cvilečega, jokajočega, tulečega otroka, ki je sveto prepričan, da mora za vsako ceno dobiti kar si je vtepel v glavo. Čeprav se tega zavedate, pa boste še naprej počeli vse, da si ne boste pridobili tiste ljubezni, ki si jo želite. Nikakor ne želim, da bi zvenelo kot kritika ali zavračanje takšnega vedenja, če uporabljam tako močne izraze. Vsekakor spoštujem vse ljudi, ne glede na njihova čustva. Nihče ni popoln in zatorej ne pričakujem, da bi se kdo vedel popolno. To pa ne spremeni dejstva, da se ljubosumni ljudje vedejo nespametno, kadar morajo reševati svoje ljubezenske težave.

Ljubosumje in težave s prevzemanjem odgovornosti

Ena izmed najbolj vznemirljivih osebnostnih potez ljubosumnih in posestniških ljudi je njihova velika težava s prevzemanjem odgovornosti za svoje ljubosumje. Svoje partnerje zlahka obtožijo, da jih delajo nesrečne, ker jih mučijo s tem, da plešejo z drugimi, se pogovarjajo z drugimi, laskajo drugim ali se z drugimi celo spogledujejo. Le redko se jim posreči spregledati resničnost svojega problema: da so v glavnem namreč sami odgovorni za svoje težave in popolnoma odgovorni za svoja čustva in ljubosumje. Če ste ljubosumni ali lahko rečete, da naslednji opis velja tudi za vas? Povsem ste prepričani, da je za vašo čustveno stisko kriv vaš partner.

Čeprav so vam ljudje že večkrat povedali drugačno resnico, še vedno menite, da je za vaše ljubosumje kriv vaš partner. Njegovi pogovori z drugimi vas spravljajo ob pamet. Njeni telefonski pogovori z organizatorjem sindikalne zabave vam poženejo vso kri iz glave itd. Nimate prav. Tudi če bi se žena pred vašimi očmi ljubila s svojim nekdanjim ljubimcem, vas to ne bi napravilo ljubosumnega, če si tega sami ne bi dovolili. Seveda to za ženo ne bi bilo primerno vedenje. Povsem normalno bi bilo, da takšnega vedenja ne bi odobravali in da bi vas razžalostilo.

Vendar pa je nevrotično, če vas takšno vedenje navdaja z jezo in željo, da nekoga ubijete. In sami ste krivi, če si pustite, da se takšna čustva razrasejo v vas. Kadar verjamete, da vas partner ne ljubi, je najbolje, da ugotovite, kaj on ali ona hoče od vas. Ko to ugotovite, poskusite zadovoljiti te globoke potrebe in želje, če morete in opazujte spremembe v odnosu do vas. Če se partner tudi potem ne spremeni do vas, imate dokaj dober dokaz, da ste njegovo ali njeno ljubezen za vedno izgubili. Vsekakor je takšno ravnanje bolj smiselno, kot da pozelenite od ljubosumja. Večina ljubosumnih ljudi seveda nima tolikšne sposobnosti samonadzora. Če ste eden izmed ljubosumnih, potem gotovo trmasto vztrajate pri tem, da:

a) mora vaš partner priznati, da vas on razburja;

b) mora vaš partner nekaj storiti glede vašega ljubosumja;

c) boste šele potem spet mirni.

Tako pa so stvari postavljene na glavo. Prvič, nihče vas ne more napraviti ljubosumne. Ljubosumje pride kot posledica načina, kako razmišljate o vedenju svojega ljubega in ne kot posledica vedenja samega. Drugič: zakaj ne storite česa s svojim ljubosumjem, namesto da prenesete odgovornost zanj na svojega partnerja? Če vas je to čustvo tako prizadelo, bi pričakoval, da ga boste poskušali spremeniti na vse mogoče načine. Vi pa – nasprotno – vztrajate pri enem samem načinu: partner mora ostati doma, se ne sme nikomur nasmehniti, ne sme nikoli zamuditi, mora vedno storiti, kar hočete.

To pa prenaša odgovornost za rešitev problema na vašega partnerja, ki nima tega problema, in ne vas, ki imate ta problem. Zakaj ne poiščete pomoči pri strokovnjaku, ki bi vam svetoval, kako premagati ljubosumje? Nehajte pričakovati, da bo partner naredil kaj z vašim problemom, če sami nič ne naredite. Če vam ni dovolj mar, da bi odpravili to svojo težavo, zakaj bi bilo mar komu drugemu? Večna tema ljubosumnih in posestniških oseb je, da partnerju, zakoncu ali ljubimcu ne smejo zaupati. Zato je tudi tako zelo pomembno, kdo je s kom govoril. Težava tiči v nezaupanju.

Na delu je globoko prepričanje, da bo vsakdo, ki nosi hlače, ukradel njegovo ženo in da vsakdo v krilu lahko zapelje njenega moža. Redko se vam posveti, tako negotovemu vase, da je nezaupanje dvojno: nezaupanje v vašega dragega in nezaupanje v samega sebe. In prav nezaupanje v samega sebe povzroča ljubosumje in ne nezaupanje v partnerja. Čeprav imate morda prav, ko menite, da lahko kakšen človek poskuša uničiti vaše ljubezensko življenje, pa je to navadno le plod vaše domišljije. Koliko ljudi pa ima može ali žene, ki si jih vsi na svetu strastno želijo zapeljati ? Sami sebi laskate, ko mislite, da imajo vsi enak okus za lepoto kot vi. Popustite malo!

Vaš zakonski partner je morda vaše najdražje, vendar je po vsej verjetnosti za druge bistveno manj dragocen. Še nekaj je, zaradi česar je nezaupanje v vašega partnerja redkokdaj upravičeno. Lastna opazovanja so me prepričala, da je zvestoba dveh ljudi, ki živita skupaj, še vedno v navadi. »Seksualna revolucija« v ljudeh ni spremenila globoke želje po razmerju z enim samim človekom v določenem času. Seksualna revolucija je spremenila samo to, da si zlahka poiščejo drugega partnerja tisti, za katere je trenutno ljubezensko razmerje postalo preveč prazno. Šele takrat (in velikokrat tudi takrat ne) si bodo moški in ženske poiskali druge partnerje.

Ta težnja je še najbolj Izražena pri partnerjih ljubosumnih in posestniških ljudi, kar ni seveda nič čudnega. Mimogrede povejmo, da ljudje običajno ne prevarajo svojih partnerjev z navdušenjem in veseljem. Ne glede na to, ali gre za eno samo noč, za kratkotrajno razmerje ali ločitev, se takšna razmerja vedno dogajajo po mnogih neprespanih nočeh, z veliko obžalovanja in muke ter skrušenosti. Sicer pa izvira vaša nezaupljivost iz vašega globokega prepričanja, da niste ljubezni vredni in da ne zaslužite, da bi vas imel partner za poželenja vrednega in sicer zato, ker čutite, da je skoraj vsakdo na tem svetu bolj poželenja vreden kot vi. To je vaša težava.

Če sam nase ne gledate kot na spoštovanja vrednega človeka, je povsem razumljivo, da ste prepričani, da vas tudi drugi ne morejo kaj prida spoštovati. Torej je vaša naloga premagati ljubosumje, vendar ne tako da silite druge, da vas bolj ljubijo, ampak tako, da se sami manj sovražite. Priznam, da je to težko, vendar pa je mogoče. Še več, to je najbolj smiselna izbira, ki jo imate, saj boste tako napravili čudeže. Vaša sedanja metoda preverjanja partnerja, obtoževanje na vse strani, razbijanje krožnikov in pohištva, se ni obnesla, ne daje rezultatov in se tudi v prihodnje ne bo obnesla.

Sebičnost in nezrelost

Peta skupna osebnostna poteza hudo ljubosumnih ljudi je sebičnost. Sem lahko uvrstimo cel kup drugih potez, ki gredo skupaj s sebičnostjo. Preden jih opišem, naj opredelim pomembno razliko med sebičnostjo in zanimanjem zase. Sebičen človek hoče, da je vse po njegovem in pri tem niti najmanj ne upošteva želja in potreb drugih ljudi. Odnosi med njim in okolico so kot enosmerne ceste. »Daj mi, daj mi, daj mi! Mar mi je zate! Moram dobiti tisto, kar si želim.« Vzajemno dajanje je takšnim ljudem tuje. Takšni so kot majhni otroci, ki se še niso naučili deliti, vrniti uslugo ali pa dajati nekaj časa prednost željam drugih. To je bolestno čustvovanje.

Nasprotno pa je zanimanje zase povsem zdravo. Takšno zanimanje daje od časa do časa prednost vam in vašim željam. Nikoli pa pri tem ne pozabite, da je treba uslugo nekoč vrniti. Človek, ki je zdravo sebičen, ve, da zastonj ni kosila. Če ste povabljeni k prijateljem na večerjo, vam čut za družabnost veleva, da tudi vi povabite prijatelja na večerjo in ne samo na pivo ali skodelico kave. Človek, ki je zdravo zagledan vase, se lahko zdi drugim sebičen in samoljuben, kadar njegove odločitve partnerja prizadenejo ali ujezijo. Žena na primer vztraja, da se bo zaposlila, čeprav je mož proti. Vendar pa tudi ona ve, da se bo morala strinjati takrat, ko bo mož nekaj zahteval zase. Kadar vas obdolžijo sebičnosti, lahko napravite preprost preizkus. Ali ste pripravljeni:

a) vrniti uslugo, b) dovoliti drugemu enake posebne pravice, kakršne zahtevate zase?

Če ste pripravljeni, vam ni treba imeti nikakršnih občutkov krivde, ker lahko upravičeno trdite, da ste bili popolnoma pošteni v odnosu do sebe in drugih. Če pa niste pripravljeni, ste verjetno res sebični. Kaj pa, če ste ljubosumne in posestniške vrste človek? Vaša težava je v tem, da ste domala vedno sebični, ko vam gre kaj narobe v ljubezenskem življenju. V tisoč drugih trenutkih ste lahko pozorni, velikodušni in čudovito zreli. Lahko čutite in pokažete veliko nežnosti, kadar se vaš partner poškoduje, ko vaš otrok joka ali pa si sosed želi sposoditi vašo kosilnico.

Takrat pa, ko partner pokaže zanimanje za kogarkoli ali karkoli in tako za trenutek niste več središče njegove pozornosti, dvigne svojo grdo glavo zelenooka pošast ljubosumje. Takrat vas zanima samo še vaša korist in nič drugega. Nekoč sem imel opraviti s človekom, ki je bil najbolj sebičen soprog, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Od žene je zahteval, da je hodila z očmi, uprtimi v tla kot kakšna nuna. Ni smela govoriti s sodelavci, z nikomer ni smela biti prijazna in niti po telefonu ni smela biti vljudna. Zahteval je, da se pogovarja samo z ženskami, na kosilo je smela iti samo sama. Prepovedal ji je celo, da se poljubi s svojo materjo in očetom.

Zahteval je, da je pretrgala stike z vsemi starimi prijatelji in prijateljicami, da je med šofiranjem gledala naravnost predse. Poleg teh je imel še cel kup nemogočih in smešnih zahtev. Ko mu je žena omenila, da to nima smisla, se je odzval, kot bi govorila kitajsko. Sploh se ni zavedal, kako sebičen, prezahteven in nezrel je bil. Če nameravate biti ljubosumni, poskusite biti pri tem čim bolj obzirni. Bolje je, da molče trpite svoje bolestne občutke, kot da z njimi obremenjujete tiste, ki jih ljubite.

Kadar negujete svojo globoko bolečino, se naučite premagovati ta boleča čustva, pa naj se kaže kot obtoževanje samega sebe ali samopomilovanje ali pa kot jeza in maščevalnost ali kot zaskrbljenost, napetost in živčnost. Naučite se biti tudi bolj ljubeči, da se vam bo partner bolj približal. Naučite se sprejemati samega sebe, pa naj vas partner (ali kdorkoli drug) v zameno ljubi ali ne. Potem bo vaša beda res le vaša in ne bo v taki meri prizadevala drugih. Sami pa boste tako lahko dozorevali in si s tem zelo veliko pomagali. Žal pa večina ljudi, ki trpijo zaradi ljubosumja in posedovalnosti tega ne zna obdržati zase.

Če dobijo napad ljubosumja v javnosti, jim ni prav nič mar, kdo je navzoč – družina, prijatelji ali neznanci. Nezadržno drvijo proti uničenju svojega ljubezenskega razmerja in na tej poti jih ne more nič ustaviti. Zakaj to počnejo? Zakaj vznemirjajo otroke, istrahujejo svoje zakonce ob zgodnjih jutranjih urah in se razjočejo na ramenih vsakogar, ki je pripravljen poslušati o njihovih tegobah ? Zato, ker so jezni in verjamejo, da so njihovi partnerji slabi ljudje, ki morajo biti kaznovani. Iskreno so prepričani, da njih ne bi smel nikoli nihče razočarati, odklanjati ali ogrožati.

Povsem so prepričani, da drugi ljudje nimajo pravice, da se kdaj premislijo, da morajo večno držati obljubo, če so enkrat nekomu izjavili ljubezen. Kdo pa to pravi? Zakaj morajo ljudje držati obljubo ? Zakaj ne morejo svoje besede vzeti nazaj? Mar zato, ker je to nemoralno in neetično? Ali res zato? Nesmisel! Prav je in dostojno, da držite obljubo, če jo morate. Je pa tudi neizogibno in človeško, da smo včasih neetični in nemoralni. Z drugimi besedami, vsakdo ima pravico motiti se, pa če nam je to všeč ali ne. Vidite, jeza je lahko posledica tega, da ste povsem zdrave želje spremenili v bolestne zahteve.

To je povsem enako kot pri otroku, ko ne dobi tistega, kar si želi. Otrok si želi liziko, mati pa reče – ne. Takrat otrok nenadoma spremeni željo v zahtevo in ima napad otroške togote. Zakaj? Mar zato, ker ni dobil, kar si je želel? Ne, temveč, zato ker ni dobil tistega, kar je zahteval. Prav to počnete vi, kadar postanete jezni. Jeza je odrasel izbruh otroške togote. Seveda vas v tem primeru ne vznemiri dejstvo, da ne dobite lizike ali sladoleda, temveč to, da ne dobite vse ljubezni in pozornosti, za katero napačno menite, da jo potrebujete.

Vaša lizika je to, da imate vašega zakonca ves večer na zabavi ob sebi, namesto da bi se ta pogovarjal s starimi prijatelji ali prijateljicami. Želja, da tega vaš zakonski tovariš ne bi počel, je eno, zahteva, da tega ne počne, pa nekaj povsem drugega. Kot ljubosumen človek imate pogosto povsem običajne, smiselne in zdrave zahteve. Ko pa postanete besni in ogorčeni, ker ne gre po vaše – ne glede na to, za kaj gre – se vedete kot otrok, ki misli, da je neznosno, če ne dobi tistega, kar si želi.

Ljubosumje in občutek ogroženosti

Še ena značilna lastnost ljubosumnih ljudi je njihova težnja po tem, da se že zaradi najbolj nedolžnih dogodkov počutijo ogrožene. Te sicer urejene in spodobne ljudi lahko skoraj vse spravi iz tira. Preprosto ni načina, kako naj bi se njihove družine, prijatelji ali ljubimci vedli, da se ne bi ljubosumneži počutili ogrožene zaradi kakšnega povsem nedolžnega dejanja. Poglejmo si dva primera. Žena si kupi novo obleko. Mož te obleke še ni videl. Zvečer se pripravljata, da gresta ven, ko pozvoni zvonec na vratih. Ker si on ravno zavezuje kravato, gre odpret žena. Pred vrati je par, s katerim gresta ven. Moški že na vratih napravi kompliment ženinemu videzu v novi obleki.

Vse je v okviru običajne vljudnosti in pozornosti. Vendar ne za moža. Povsem napačno je ocenil prizor in se brez potrebe ustrašil, da prijatelj njegovi ženi dvori. Ko sta se vrnila domov, ga žena niti po večurnem prepiru ni mogla prepričati, da se moti. Drug primer je ženska, ki je bila kar zadovoljna s kariero svojega moža, dokler se je ta družil z ljudmi, ki niso bili bolje izobraženi in sposobnejši od nje. Svojemu možu je vedno dajala podporo. Pomagala mu je že med šolanjem in v vsem podpirala njegovo napredovanje v poklicu. Zdela se je urejena osebnost, ki je vedela, kaj v življenju hoče. Njen zakon je bil videti idiličen.

Zlasti je bila zadovoljna, ko ji je mož nekega dne povedal, da je dobil pomembno napredovanje. Kot v posmeh pa je bil prav to začetek njenih težav. Zdaj se je njen mož oblačil bolje, kosil v boljših restavracijah in se družil z uspešnimi poslovnimi ljudmi. Začela ga je doživljati kot človeka, ki jo je prerasel. On je postajal velik uspešnež, ona pa je ostajala »samo njegova žena, ki je ne potrebuje več«. Nič kar je storil, je ni več zadovoljevalo. Ker je svoje človeško vrednost povezovala s tem, koliko jo mož potrebuje, jo je njegov uspeh prestrašil in ogrozil. Ali ni to grozno? Oba sta se dolga leta trudila, da bi uresničila svoje sanje, potem pa je njena pretirana občutljivost vse skupaj spremenila v moro.

Ljubosumneži so bolestno nezaupljivi, saj jih lahko prizadenejo neverjetne malenkosti. Kdo drug bi izgubil živce zato, ker je partner začel hujšati ? To je povsem običajen odziv bojazljivih moških in žensk. S hujšanjem postaja partner bolj privlačen, s tem pa postaja ljubosumnež močno zaskrbljen. V njem raste občutek, da ni sposoben tekmovati z vsemi tistimi, ki bodo zdaj dvorili njegovemu partnerju in ga zapeljevali. Imel sem opraviti z mnogimi pari, ki so imeli resne težave samo zato, ker se je partner poskušal družiti z ljudmi iz drugega družbenega razreda. Ljubosumnež je v takem primeru prišel na dan z naslednjimi obtožbami: »Kdo pa misliš, da si?«

»Kaj te je privedlo na misel, da se ti ljudje sploh hočejo družiti s takšnimi, kot si ti ali jaz?« »Ali nisi morda pozabil, kdo si? Zakaj se raje ne držiš mesta, ki ti pripada?« Vse to govorjenje ima en sam namen – preprečiti tekmovanje. Takšni so pač bojazljivi ljubosumneži. Zanje je tekmovanje in mogoča izguba ljubljenega človeka nenehna obsedenost. Takšni so kot storilci kaznivega dejanja, ki imajo občutek, da jih policija čaka za vsakim vogalom ali kot tisti, ki so imeli v otroštvu razne strahove, pa se kasneje niso nikoli znebili strahu pred duhovi, psi ali pred samoto.

Strah pred tem, da bi jih zavrgli, da jih ne bi ljubili in bi se tako spremenili v nič je v njih tako živ, da trpijo vse življenje. Ljubosumje je vedno enako, ne glede na to, ali je posledica nevrotične potrebe po samopotrjevanju ali posledica hudega občutka manjvrednosti. Če premagate ta občutek, vas ne bo nič več – tudi, če vaš partner spi z drugimi – spravilo v ljubosumje. Če nimate občutkov manjvrednosti in nevrotične potrebe po potrjevanju, bo pravzaprav lahko celo več ljudi spalo z vašim partnerjem in to redno, pa ne boste čutili ljubosumja.

Ali je ljubosumje potrebno?

Ljubosumje je naravno vedenje ljudi, ker je tako razširjeno. Kamorkoli na svetu greste, povsod ga srečate. Izobraženi Evropejec je pogosto ravno tako ljubosumen kot zaostali lovec v ameriški divjini. Univerzitetni profesor je prav tako ogrožen, če kdo dvori njegovi ženi, kot pristaniški delavec. Lepe ljudi enako vznemiri pozornost, ki jo posvečajo njihovim partnerjem, kot grde. Seveda pa ljubosumje ni potrebno. Delajte na sebi, posvečajte se sebi, imejte sebe radi, cenite se in ne iščite napak na sebi. S tem ko boste vzljubili sebe, s tem boste naredili že velik korak naprej k temu, da ljubosumje izkoreninite.

Drage bralke in bralci, upam, da je bil članek zanimiv. Ljubosumje je precej kompleksna tema, težko jo je opisati v enem članku. Če imate na tem področju težave me vedno lahko kontaktirate in z veseljem vam bom prisluhnil. Alejandro